Moja izkušnja s terapijo po metodi McKenzie
(Avtor: Lidija Sotler)
Že pet let imam težave z bolečino v križu. Do letošnjega leta sem jih reševala z občasnimi obiski pri kiropraktiku in z vajami za hrbtenico, ki sem jih dobila pri osebni zdravnici. Konec aprila se je bolečina v križu ponovno pojavila. Razširila se je tudi v desno nogo. Bila je tako neznosna, da sem bila praktično nepokretna. Po štirinajst -dnevni terapiji s protibolečinskimi injekcijami in po aplikaciji protibolečinskega ultrazvoka se stanje ni izboljšalo, bilo je še huje. Zato sem se odločila za samoplačniško diagnostično preiskavo magnetno resonanco. Ta je pokazala obsežno herniacijo intervertebralnega diska L5-S1.
Z izvidi sem obiskala nevrokirurga, ki mi je predlagal operacijo. Izvedel bi jo čez mesec dni. Do takrat mi je predlagal fizioterapijo, ki bo »mogoče« izboljšala stanje. Sam se je bolj nagibal k operaciji.
Sama sem bila že ob misli na operacije zelo zaskrbljena. Zato sem bila zelo vesela, ko sem preko sorodnice izvedela za terapijo po metodi McKenzie, ki jo izvaja fizioterapevtka Barbara Zrnec, in da je z njo mogoče izboljšati stanje brez operacije. Z možem sva se takoj odločila. Mož mi je pomagal do avtomobila in me namestil v ležeč položaj. Tako sva se prvič in potem še 7- krat z vmesnimi presledki odpeljala v Domžale.
Po nekaj individualnih terapijah in intenzivnem delu doma po navodilih ge. Zrnec se je moje zdravstveno stanje tako izboljšalo, da sem se po mesecu dni, namesto, da bi šla na operacijo, z družino odpravila na morje. Tudi na dopustu sem intenzivno izvajala svoje vaje, veliko sem plavala in hodila.
Sedaj sem že tri mesece v službi in tudi doma opravljam vsa gospodinjska opravila.
Zelo sem vesela, da ponovno lahko normalno opravljam svoje aktivnosti – brez operacije. Ker je moja izkušnja tako pozitivna, in ker vem, da se – če se le da – vsi želimo izogniti operaciji, vsakomur, ki ima podobne težave svetujem, da poskusi z vajami po metodi McKenzie. Na začetku terapije je bilo zelo hudo, ker sem bila zaradi nekaj tednov ležanja in zaradi hudih bolečin povsem brez moči. Včasih sem celo pomislila, da bi bilo lažje, če bi me operirali. Toda zelo hitro sem napredovala in ugotovila, da se je stiskanje zob in potenje na začetku terapije res obrestovalo. Menim, da sem velik uspeh dosegla že s tem, da sem se izognila operaciji. Še pomembneje pa se mi zdi, da so vaje postale moj način življenja, s katerim preprečujem, da bi se bolečina ponovno pojavila. Z vajami začnem in končam dan. Niso mi v breme, ampak jih čutim kot vsakdanjo potrebo, saj se po njih res odlično počutim, za njih pa porabim le nekaj minut.
Zato bi se rada še enkrat zahvalila ge. Barbari, ki me je s svojim individualnim pristopom k mojim težavam rešila operacije in me hkrati naučila reševati in preprečevati bolečino v križu.
November 2007